 |
(Avtor fotografije: NN) |
V Šolskih razgledih, št. 2, z dne 22. 1. 2010 se nahaja zanimivo branje Mojce Belak z naslovom »Kaj bi rekla Marija Terezija«, v naslednji številki, z dne 5. 2. 2010 pa so odzivi forumcev z naslovom »Kaj bi rekla Marija Terezija II.«.
Moj odziv nosi zgornji naslov
Da boste razumeli o čem razmišljajo Mojca Belak in forumci, najprej nekaj njenih in njihovih razmišljanj.
Mojca Belak pravi
»Včasih je bilo težko priti do dobre izobrazbe, zato so se mladi v šolah bolj trudili, medtem ko zdaj marsikateri učitelj dobiva občutek, da je njegova glavna naloga v tem, da učence prosi, naj se nečesa vendarle naučijo«.
Ugotavlja tudi, »da se ji zdajšnji srednješolski sistem zdi katastrofalen, saj kaže boleče luknje, ko gre za dve vrsti srednješolcev: tiste, ki se ne želijo učiti in jim ni povsem jasno, zakaj sploh so v šoli, in tiste, ki zaradi nekritičnosti učiteljev in domačega okolja precenjujejo svoje zmožnosti in se vpisujejo v šole, ki so zunaj njihovega dometa.«
Pravi tudi, »da se raven znanja niža. Prvo opozorilo je bil vprašalnik, ki ga v eni od ljubljanskih gimnazij razdelijo staršem ob koncu šolskega leta. V njem se vsako leto pojavi tudi vprašanje: Ocenite, koliko vaše pomoči potrebuje vaš otrok pri šolskem delu. Kaj pomeni »vaše pomoči«? prav gotovo ne inštrukcij, ki so zajete v naslednjem vprašanju. Torej z »vašo pomočjo« verjetno mislijo pomoč staršev pri učenju doma. Že na osnovnošolski stopnji se mi zdi nenavadno, da se starši učijo z otrokom, če pa se dijak ni sposoben sam pregristi čez šolsko snov, si je očitno izbral pretežko šolo.«
In potem še pravi: «Srednja šola, ki omogoča lenim in manj umnim barabicam redno zabavo, tako ali tako ni šola, ker ne izobražuje, ampak problematičnim najstnikom samo ponuja dopoldansko varstvo«.
Forumci pa so k temu dodali
· Da nočemo razumeti, da formalna izobrazba ni več formalen in najprepričljivejši dokaz pameti, inteligentnosti, znanja in sposobnosti. Zato utopično mislimo, da bomo z ostrimi merili za prehodnost kaj dosegli. Ne bo šlo! Bolje se bo prilagoditi okoliščinam…
· Tudi sam primerjam svoje gimnazijsko znanje z gimnazijskim znanjem zdajšnje mladine. Na prvi pogled ugotavljam, da so slabši. Ko pa bolje pomislim, si rečem: enako znamo. Jaz jih »nesem« v Dostojevskem, Shakespeareju…., oni mene v Kunderi in Houelleebecqu; jaz jih »nesem« v opisni geometriji, oni mene v računalništvu; jaz jih »nesem« v praktičnih rečeh, oni mene v znanju jezikov; jaz jih »nesem«v pravopisu, oni mene v komunikaciji…našteti zgledi kažejo, da jaz njih »nesem« po vsebini, oni mene v spretnostih. Slednje postajajo namreč pomembnejše, kot so bile nekdaj. In mi, vsebinci, se s tem težko sprijaznimo. Naša vrsta znanja zgublja ceno, veščina pa jo pridobiva.
· Članek se osredinja le na gimnazije, a s primerno ekstrapolacijo držijo ugotovitve tudi drugje. Srednja šol je de facto postala obvezna. Čemu pa potem služi (skoraj) stoodstotna prehodnost, - počasi že celo do doktorata? Prehodnost je absolutno prevelika; če na koncu kakega dijaka »ne spustim« v naslednji letnik, mi ga pripeljejo po obvoznici z raznimi pogojnimi napredovanji nazaj…Pravila, ki so bila namenjena izrednim razmeram (tretjina negativnih ocen), so se sprevrgla v absurd. Posebne (dodatne) pomoči so deležni dijaki, pri katerih bi zadoščala drenova palica, a v njihovi rani mladosti, pri šestnajstih, je težko (nemogoče) popravljati vzgojne prijeme. Kolega s fakultete je omenil, da na govorilne ure hodijo poleg študentov tudi mame… Za konec še to: strinjam se, da so se pravzaprav otroci le prilagodili celotnemu sistemu.
In moje videnje
Hkrati s tema člankoma v Šolskih razgledih sem prebirala knjigo Bogdana Žorža »Razvajenost rak sodobne vzgoje«in še druge članke najrazličnejših avtorjev, ki opredeljujejo nemoč sodobnih staršev (tudi učiteljev) in vsi ugotavljajo, da je vzrok vsemu navedenemu, beg staršev nad popolnim nadzorom. Današnji starši imajo »preveč« radi svoje otroke. Prepričani so, da so dobri starši le, če ugajajo svojim otrokom, če jim izpolnijo vsako željo, če jih osrečujejo in jih delajo zadovoljne in če se izogibajo vsakršnim konfliktom. Žal pa s tem otroke učijo, da njihova sreča ni odvisna od njih samih, ampak od drugih – staršev, učiteljev, prijateljev, pozneje partnerjev, ki so jih tako rekoč »dolžni« osrečevati.
Iz tega izhaja, da težava ni v razvajenih otrocih, pač pa v starših, ki jih razvajajo.
Izhod iz tega začaranega kroga je, vsaj tako se zdi, da si starši povrnejo starševsko moč. To pomeni, da začnejo stopati v konflikte z otrokom, ne da bi občutili krivdo, ker delajo nekaj, kar bo v otroku vzbudilo neprijetna čustva. Prenehati se morajo bati, da jih otroci zaradi tega ne bodo imeli več radi, kajti otrok je tisti, ki je odvisen od staršev. Šele tedaj bodo starši (in tudi vzgojitelji) dojeli, kar so njihovi starši (in nekdanji pedagogi) vedeli intuitivno, da je ena od njihovih dolžnosti, da so močni in da je njihovo ravnanje pravilno. To preprosto pomeni, da sta vsaka mama in oče (vsak učitelj/učiteljica) preprosto dolžna kaj prepovedati, kritizirati, ukazati in tudi kaznovati; skratka postavljati meje. Starši in otroci ne morejo biti prijatelji; prav tako kot ne morejo biti prijatelji učenci in učitelji. Med njimi mora vladati hierarhični odnos; kar pomeni prisotnost konflikta že po definiciji. Prav za dosego dobro vzgojenih otrok, ali kot rečejo strokovnjaki, njihove optimalne socializiranosti, je včasih potrebno pogledati onkraj starševskih (vzgojiteljskih) in otrokovih čustev, k ciljem za prihodnost.
B. Žorž je našel enega od kitajskih pregovorov, ki pravi, da kdor otroka razvaja, ga hkrati tudi ubija. Dalje razlaga, da so to zelo hude besede, vendar v sebi nosijo pomembni sporočili, tako za starše kot otroke, in sicer staršem povedo, da je razvajanje nekaj zelo hudega – zločinskega, ter za otroke, da je razvajanje onesposabljanje za svobodno življenje. Dalje se sprašuje, ali je razvajenost res nekaj dokončnega in nepopravljivega? Ugotavlja, da ne. Razvajenost je ozdravljiva, a cena za ozdravitev je zelo, zelo visoka. Zdravilo zanjo je enako, pravi, kot zdravilo, ki ga je veliki psiholog in psihoterapevt Carl Gustav Jung predpisal za narcizem, in sicer – trdo delo!
Ko opazujemo razvajene otroke, imamo občutek, da sami sebe precenjujejo in poveličujejo, hkrati pa strokovnjaki ugotavljajo, da v resnici imajo o sebi slabo samopodobo. Težko združljivo in razumljivo, kaj ne? P vendar se da razumeti, kajti razvajeni otroci imajo slab, ali pa ga sploh nimajo, stik samim s seboj. Tako namesto pristne, kažejo lažno samopodobo, ki pa je: zahtevnost, nastopaštvo, ukazovalnost …
In to je tisto, o čemer učitelji ves čas tarnajo.
In to je tisto, kar vodi v velike vzgojne probleme, ki jim skoraj že lahko rečemo ekscesi in posledično v nedelo, neodgovornost in neznanje.
Kdo in kako vzgojiteljem lahko pomaga »mladi rod« spet spraviti v normalne tirnice, oziroma doseči en sam najpomembnejši vzgojni cilj, ki je pomemben za potek celotnega življenja posameznika - zrela samostojnost mladega človeka?
Razvajenec namreč ne more postati zrel in samostojen človek!
Prof. dr. Jože Ramovš, ki je napisal spremno besedo k Žorževi knjigi, pravi, da v današnjem času človek lahko živi kakovostno življenje, če ga enakomerno vlečeta dva glavna motorja: samostojnost in sodelovanje z drugimi, v danih razmerah in naravnem okolju. Pravi pa tudi, da kdor se je v otroštvu in mladosti naučil delati, dajati in sprejemati ter prav videti sebe, druge in svet, je vzgojno preskrbljen. Kdor tega cilja ni dosegel, je razvajen ali vzgojno nepreskrbljen.
Odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje je na dlani – dobra vzgoja je vzgojna dodana vrednost (DDV), ki jo v procesu vzgoje starši in učitelji dodajo prirojenim sposobnostim. Zapomnimo si samo to, da je osnovni vzgojni dodatek trojen:
· navajenost na delo (D),
· navajenost na dajanje in sprejemanje (D),
· navajenost, da človek vidi (V) sebe, druge in okolje v stvarni luči.
In zato je skrajni čas, da prenehamo jadikovati in objokovati naše v vato zavite otroke, ki so preobremenjeni in tako trpijo in jim vsi povzročamo samo stres in bolečino! Čas je, da se začnemo zavedati, da »brez dela ni jela« in da sta lagodno življenje in zlahka pridobljene dobrine, pot, ki vodi k razvajenosti.
Pa še nekaj – ozračje zaupanja med starši in šolo, med učitelji in učenci naj začne temeljiti na predoru z lučmi!
Za kakovostno sobivanje je torej zelo pomembno, da se tako starši kot vzgojitelji pogledamo vsako jutro v ogledalo, torej sami sebi v oči, čez dan pa se večkrat zazremo v oči svojih otrok in vzgajancev in ob tem doživeto, brez besed vprašamo sami sebe, ali uspešno navajamo sebe in nje na delo, dajanje in prejemanje.
Nežno pa vendar zahtevno in vztrajno.
Alenka Čurin Janžekovič, prof. RP
|
