Kako mogočna resnica. Eno je teorija, drugo pa praksa! Kar velikokrat slišimo ta stavek. Meni osebno je zelo dragocen, ker se lahko iz njega ogromno naučimo. Pa si poglejmo bolj podrobno to tako priljubljeno trditev.

 

Najprej si zastavimo vprašanje, ob kakšnih priložnostih ponavadi slišimo ta stavek? Kdaj doživimo, da nas nekdo »potolaži«, spomni, da je od teorije do prakse daleč? Skoraj vedno ga izgovori nekdo, ki dvomi. Dvomi v nekaj, kar mu je bilo predstavljeno. Ko se pojavi dvom, v kakršnokoli teorijo iz katerega koli področja našega življenja. Kadar komu predstavimo svoje načrte, prepričanja, ideje, cilje, pričakovanja, se nam lahko zgodi, da bomo slišali naslovni stavek. Eno je teorija, drugo pa praksa, ki je seveda resničen.

 

 

Kaj nam poskuša sogovornik, naš »učitelj«, povedati? Hoče nas postaviti na »realna tla«. Hoče nas prizemljiti. S tem stavkom nam dobronamerno sporoča, da naj ne rinemo z glavo skozi zid… Da so naša prizadevanja že vnaprej obsojena na propad, da so to samo visokoleteče sanje, da je to samo teorija. Praksa pa je čisto nekaj drugega. V resnici nam hoče dobro. Vse to nam govori z dobrim namenom. Ker sam ne verjame v to našo teorijo in je prepričan, da se ne more uresničiti. In ne more verjeti, da smo lahko mi tako naivni, da verjamemo v takšno »neumnost«.

 

In kakšno je skrito sporočilo tega stavka? Kaj nam sogovornik, ta naš »učitelj« v resnici dela, ko nas uči o ogromnem razkoraku med teorijo in prakso? V resnici nam jemlje pogum. Ne da bi se zavedal, nas preizkuša, koliko smo sami v resnici prepričani v svojo teorijo. Ali smo resnično pripravljeni na akcijo, ali sami dovolj globoko in močno verjamemo v svojo teorijo. Ali smo pripravljeni za svojo teorijo iti skozi viharje, ali pa nas bo že prva sapica, prvi dvom nekoga drugega zaustavil. In bomo s pomanjkanjem vztrajnosti samo pritrdili sporočilu našega sogovornika. Ja, res je. Teorija je eno, praksa pa nekaj čisto drugega!

 

 

Kje se nahaja čisto vsaka teorija? Z besedico »teorija« imam v mislih kakršnokoli idejo, znanje, prepričanje, načrt, ki smo si ga v mislih ustvarili in verjamemo vanj, v svojo teorijo. Čisto vsaka teorija se nahaja v naših mislih, v naši notranjosti. Vsako teoretično znanje se nahaja znotraj nas. In kaj je potrebno, če želimo svojo teorijo udejanjiti, uresničiti v praksi? Kaj moramo storiti, da bomo iz naše teorije naredili prakso? Lotiti se moramo dejanj. Dejanja so tista, ki vsako teorijo povežejo s prakso. V resnici so dejanja most med teorijo in prakso. Vsaka teorija je sama po sebi neuporabna in brez vsake vrednosti. Nobene koristi nimamo od nje, dokler je samo teorija. Ko pa se zavestno odločimo in jo z mostom – s svojimi dejanji – povežemo s prakso, pa je slika popolnoma drugačna. Po vztrajni vadbi v praksi, življenju, teorijo skozi dejanja prelijemo v prakso. In rezultat je čudovit. Postanemo vozniki, zdravniki, kirurgi, svetovalci, zidarji, frizerji, učitelji… Teorija, ki smo jo osvajali lep čas, je dobila svoj smisel. Postala je koristna. Služi ljudem, svetu. Zaživela je, ker smo premogli hrabrost in energijo, da smo jo s svojimi dejanji spremenili v prakso. Ker nismo podlegli prepričevalni moči resničnega, dobronamernega, vendar omejujočega sporočila iz svojega okolja, da je teorija eno, praksa pa drugo.

 

 

Kaj, mislite, je bolj pomembna, teorija ali praksa? Vprašanje je podobno tistemu o kokoši in jajcu. Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce? Glede teorije in prakse je odgovor bistveno lažji. Nič se ne more zgoditi brez teorije. Če o nečem ne razmišljamo, ne bomo tega nikoli storili. Ali če obrnem. Vse, kar ste kadarkoli v svoji preteklosti storili, dosegli, naredili, je bilo najprej v vaših mislih. V vaši notranjosti. Kot vaša teorija. In potem ste s svojo vero, s prepričanjem, da je izvedljivo, pristopili k dejanjem. In tako povezali teorijo in prakso. Ustvarili svoje dosežke. Svoje rezultate.

 

In niti ene dosežene stvari ne obstaja, je ni, ki ne bi bila prej v mislih, kot v stvarnosti. Čisto vse, kar obstaja, je bilo najprej v mislih kot teorija. Obstaja pa ogromno zamisli, idej, načrtov – teorij, ki (še) niso zaživele v praksi. Ker so se njihovi »avtorji« odločili verjeti, da je teorija eno, praksa pa čisto nekaj drugega! Ker njihovi avtorji niso premogli dovolj »gradiva« - hrabrosti, samozaupanja, vztrajnosti, vere v idejo samo - da bi se gradnje mostu – dejanj - med teorijo in prakso sploh lotili.