 |
(Avtor fotografije: Nena Čurin) |
Po Jožetu Kerenčiču se imenuje trg, središče mesta, v Ormožu.
Še ne tako davno nazaj se je po njem imenovala tovarna (Carrera) na obronku Ormoža, pa osnovna šola na Kogu ...
Jože Kerenčič, učitelj in pisatelj, žrtev nacističnega nasilja
»Jaz bi raje zate in za druge živel, pa tudi umreti se ne bojim.«
(iz pisma J. Kerenčiča ženi Piki)
Jože Kerenčič, rojen 9. marca 1913, v Jastrebcih.
Jastrebci so vas v Slovenskih goricah, Prlekiji. Vas, kjer se ljudje še danes preživljajo pretežno s kmetijstvom, predvsem z vinogradništvom. Odraščal je torej med kmeti in viničarji. Živel siromaštvo, ki je bilo posledica izkoriščanja kapitala. Starši so ga poslali v »svet«, da bi mu omogočili boljše življenje. Učitelj oz. profesor je postal, pa pisatelj. Slednje si lahko le, če ti je dano videti, slišati, čutiti. Mariborsko učiteljišče je obiskoval v tridesetih prejšnjega stoletja. Torej ravno v času gospodarskih kriz in množične brezposelnosti. Brezposelnost pa so seveda najbolj občutili mladi, ki so končali šolanje in kljub znanju in diplomam bili dobesedno prisiljeni prosjačiti.
»Živeli smo v dobi, ki je zahtevala kruha in samo kruha«
Omenjene razmere so Jožeta Kerenčiča najverjetneje nehote povedle na pot revolucionarja, saj je bil, kot je zapisal Ivan Potrč, člen tiste resnično napredne slovenske inteligence, ki je prišla iz ljudstva in se ni nikoli odtrgala od tega svojega prizadetega ljudstva in ki ji je napredni svetovni nazor pomagal pri razumevanju družbene problematike, da je temu svojemu ljudstvu ustvarjalno pomagala.
Potrč še piše, da je iz Kerenčičevega pisanja razbrati, da so se njegovi zagrenjeni dnevi mladih let začeli umikati spoznanju, da je potrebno svetu razkriti gorje njegovega ljudstva, da je potrebno to krizo razčleniti in pojasniti, da bi osveščen človek že v takratnem, današnjem in jutrišnjem dnevu lahko zavestneje terjal svojo pravico. Skratka, Jože Kerenčič se je odločil boriti za pravičnejši svet, za osveščanje ljudi.
 |
|
(Avtor fotografije: Nena Čurin)
|
|
Čeprav je diplomiral leta 1937, je prvo službo dobil šele leta 1940, in sicer v Gornji Radgoni. Hitlerjev napad ga je zatekel torej v Gornji Radgoni, kjer je poučeval na meščanski šoli. Tako rekoč še isti trenutek je začel z organizacijo vstaje, za bojevanje in dokončni boj z nemškim okupatorjem. V april 1941 sega organizacija vstaje tako v Radgoni kot doma na Kogu in okolici. Jože je predvsem sodeloval z inženirjem Poldom Bercetom, ki so ga Hitlerjanci, 30. aprila 1942 v mariborskih zaporih, ustrelili in pa z Jožetom Lackom, ki ga je okupator prav tako po zaslugi izdajalcev zajel in do smrti mučil. Partijska organizacija je v teh krajih preko ljutomerskega sekretarja Štefana Kuharja - Bojana, prav tako ustreljenega v mariborskih zaporih, ustanavljala uporniška središča. Kerenčič in Berce sta se povezala z OF. Kerenčič postane celo sekretar okrožnega odbora OF ljutomersko-radgonskega okrožja.
Ko so Hitlerjevci začeli z množičnimi zapiranji, so mu iz Ljubljane pisali naj se še sam umakne tja.
»Ali mislite, da bomo pustili ljudi same«
Od začetka poletja 1941 se je Jože vse več zadrževal v Pesnici pri Mariboru, pri družini strica Antona. Kakor je Kerenčičeva družina v Jastrebcih, ki se je preživljala s kmetovanjem, podpirala Jožetov boj proti okupatorju, tako so bili z njim tudi Kerenčičevi iz Pesnice, ki so imeli gostilno. Jože, tesno povezan s pokrajinskim partijskim komitejem v Mariboru, je deloval v Prlekiji in Prekmurju.
Potrč pravi, da je bil Kerenčič zmeraj premišljen, a tudi drzen, v njem da je živela zavest nujnosti dela za revolucijo in tod ni bilo prostora za strah.
Gestapo je razpisal nagrado.
 |
|
(Avtor fotografije: Nena Čurin)
|
|
Jože je bil izdan. Aretirali so ga, 17. novembra 1941, v Pesnici pri Mariboru na poti k tamkajšnjemu županu Frasu, ki ga je poklical k sebi. Tega dne so na Ptuju aretirali tudi njegovega mlajšega brata Slavka, ki je nameraval v ilegalo. Ustrelili so ju, oba v mariborskih zaporih, 27. decembra 1941. Sicer pa so Hitlerjanci, tako rekoč, pobili obe Kerenčičevi družini.
Jožekov in Slavekov brat Franček je umrl v koncentracijskem taborišču Mauthausnu, mama Urša pa v Auschwitzu. Le brat Ciril je preživel to nacistično morijo, ker mu je uspelo pobegniti pred preganjalci. Vendar pa je pri begu bil ranjen in ostal invalid.
Kerenčičevim iz Pesnice usoda ni bila kaj bolj naklonjena.
Poleti 1944 so aretirali oz. zaprli gospodarja Antona Kerenčiča in ga poslali v Dachau ter njegovo hčerko Manico. Ostali člani družine, Antonova žena, pa hčerka Marica ter sinova Tonček in Pepček so po nasvetu očeta Antona, odšli v partizane.
Tonček je padel na Kozjaku, Pepček pri Litiji, Marica pa v Mariboru.
Marico so ustrelili dva dni pred osvoboditvijo, staro sedemnajst let.
Jože Kerenčič je bil za narodnega heroja odlikovan 27. novembra 1953
 |
|
(Avtor fotografije: Nena Čurin)
|
|
Stoletja izkoriščanja, naposled pa še nakana Hitlerjancev podrediti svet, so v ljudeh v glavnem, tako davno prej, takrat, kakor tudi danes, vzbujali strah. Iz strahu pa se rojevajo predvsem zahrbtnost, potuhnjenost, samozagledanost, izdajstvo ...
Le redkim je strah v pogum.
In takšni so potem razum in jezik naroda, tudi onega potuhnjenega, dvoličnega, koristoljubnega. A jim teh ni mar. Borijo se za svoje pravice in teh, ki si to zaslužijo.
Umirajo za boljši svet.
Kakšna fraziologija!
Enostavno je filozofirati o umiranju s pokončno glavo za dobrobit, manj enostavno je verjetno dejansko umreti. Še posebej, če te mrcvarijo, ti zadajajo fizične in psihične bolečine ...
Umreti za to, da bo nekomu nekoč bolje!
In danes naj bi se jih sramovali, jim podirali pomnike, jih kriminalizirali, tajili?
Dajte no Slovenci, bomo res to dopustili, mar nas zgodovina ni ničesar naučila?
Vir: spremna beseda k Kerenčičevim zbranim delom Ivana Potrča
|
